V hitrem vsakdanjem ritmu življenja postaja zunanji izgled posameznika vse pomembnejša vrednota. K temu prispevajo moda in mediji, ki poudarjajo vitkost.
 
Motnje hranjenja so bolezni sodobne dobe, kjer oboleli za svoje boljše počutje zlorablja hrano. So le zunanji, vidni, odraz globoke duševne in čustvene stiske in nesprejemanja sebe. S spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja se takšna oseba izogiba bolečini in trpljenju. Potrebno jih je razlikovati od motenj prehranjevanja (enolična prehrana, shujševalne diete, izpuščanje obrokov), ki še niso bolezen, lahko pa to postanejo. Motnje hranjenja prištevajo nekateri avtorji med obolenja odvisnosti.

Pri najstnikih so vrste motenj hranjenja anoreksija, bulimija in prenajedanje. V mladosti sta najpogostejši anoreksija in bulimija. Večinoma obolevajo dekleta, v zadnjem času se opaža porast tudi pri dečkih.

Anoreksija je značilen pretiran strah pred debelostjo in nima nobene zveze z realnostjo. Večinoma obolevajo pridna, marljiva  in uspešna dekleta. Vso energijo usmerjajo v oblikovanje svojega telesa, ter tako poskušajo lajšati notranjo bolečino. Počutijo se debele, čeprav so že popolnoma shujšane ali celo podhranjene. V začetku je hujšanje še možno ustaviti, kasneje pa tega ne more več kontrolirati. Šele takrat se zavejo, da je nekaj narobe. Pojavlja se pri dekletih od 13. do 18. leta starosti, obolevajo pa čedalje mlajše dekleta, stare tudi 8 ali 9 let.

Bulimija je obolenje, kjer se izmenjujejo obdobja prenajedanja, ki jim sledijo neustrezni načini odstranjevanja zaužite hrane iz telesa. Ob prenajedanju se sprošča občutek notranje napetosti, ki ji nato sledi krivda in sram, zaradi česar želi nato zaužito hrano odstraniti iz telesa. Pojavlja se pri dekletih in mladih ženskah v adolescenci in zgodnji odraslosti.

Vzroki za nastanek motenj hranjenja so v ožjem (družina) in širšem okolju ob prisotnosti določenih osebnostnih značilnostih. Na podlagi medijskih vplivov okoli 60% najstnic ni zadovoljnih s svojim izgledom. Želja po nenaravni vitkosti kot upanju po večji sprejetosti lahko jih pripelje do življenjsko ogrožujočih posledic. Odraščanje ob neustreznih odnosih v družini je za odraščajoče bitje lahko močan razlog za nastanek motenj hranjenja.

Za uspešno zdravljenje je osnovni pogoj lastna motivacija. Proces zdravljenja je dolgotrajen in pri mladostnikih vključuje tudi starše. Samo obolenje ima značaj odvisnosti, čemur je prilagojen tudi način zdravljenja. Spremeniti je treba odnos do hrane, ko hrana naj bo samo hrana za zapolnitev energetskih potreb organizma, ne pa za lajšanje bolečin ali stisk.

Ozdravitev je uspešna, ko se obolela oseba  nauči pravilno in zrelo reagirati na življenje z vsem kar nam prinese, ne pa pobegniti v svet omame. Z glede na stanje obolelega je zdravljenje lahko bolnišnično, ambulantno ali v posebnih skupinah z usposobljenimi terapevti. Do odločitve za zdravljenje je običajno potrebnih 5-6 let.

Darinka Mihelak Metljak

Viri: Alenka Hafner, dr. med., spec. socialne medicine, Zavod za zdravstveno varstvo Kranj; asist. mag. Karin Sernec, dr. med., spec. psihiatrije; dr. Sanja Rozman, Peklenska gugalnica, Založba Vale-Novak, 1998